Knjigo lahko naročite tudi prek spletnega obrazca NAROČILO. Stroške dostave knjig krije izdajatelj. Hvala za naročilo!
Nedelja, 31. januar 2010
Sanjala sem, da sem prišla domov in opazila, da sta se Anton in Špela naselila kar v stanovanju, ker sem pozabila odprto okno, in si delala gnezdo. V sanjah pa nista bila navadna goloba, ampak neka redka vrsta gozdnih ptičev. No, vsekakor me je to spodbudilo, da sem očistila dreke na balkonu in posrano luč, na kateri ždita. Pa da gremo v nov teden brez sranja.
Ponedeljek, 8. februar 2010
V zvezi s Polemiko sem ugotovila, da ima pisanje dnevnika en krasen terapevtski učinek – nič več se v glavi ne kregam s sovražniki družinskega zakonika, ampak – narekujem dnevnik. In potem mi celo uspe kakšno tisočkrat ponovljeno misel iz glave spraviti tudi na ekran. Sicer je pa danes slovenski kulturni praznik in jaz sem še vedno ful vesela, da je Maja Delak končno dobila nagrado Prešernovega sklada. Evo iz obrazložitve: »V predstavah preigrava in prehaja vloge, ki nam jih dodeljujejo konvencije spola, družbenega statusa, statusa umetnika in celega niza s sodbami in predsodki določenih navideznih samoumevnosti.« Končno, res!
Petek, 5. marec 2010
Javljajo se iz Žurnala. Radi bi intervju z Jelinčičem, ki smo ga objavili v Revolverju leta 1996. Skeniram, pošljem. Le kaj bodo počeli s tem? Tega je že 14 let, po eni strani tako davno, po drugi pa kot da bi bilo lani. In ti ljudje so kar naprej eni in isti, iste budale, ki jih imajo ljudje radi, hehe.
Sreda, 7. april 2010
Pri angleščini je imela sošolka Anna izvrsten govor v sklopu kampanje za promocijo čistega okolja kot človekove pravice. Všeč mi je bil predvsem zato, ker je lepo prikazala, kako nebrzdana potrošnja, neskončno kopičenje materialnih dobrin in nespoštljiv odnos do okolja v tem našem zahodnem in kapitalističnem svetu (ne)posredno vplivajo na mizerno življenje ljudi v tretjem svetu, kjer multinacionalna podjetja in vlade iz razvitih držav izkoriščajo naravna bogastva in poceni delovno silo za uresničevanje lastnih materialnih interesov.
Ponedeljek, 31. maj 2010
V vsakem trenutku se lahko manipulacije prelevijo v sovražni govor, ki pumpa ljudstvo z nacionalističnimi, verskimi etc. ideologijami, katere se reproducirajo z izključevanjem vsega, kar ne sodi v ta okvir in ni istomisleče. Zavedati se moramo, da bi bilo potrebno dnevno eliminirati in opraviti s takšnimi izjavami, kot jih spodbuja občutno prevelik delež slovenske politike, ki jim dajejo medijski prostor tisti, ki imajo največji vpliv. In za spremembo misliti z lastno glavo ter dojeti to, da nas vodi sovraštvo do vsega, kar se razlikuje od nas, samo v pogubo in nikakor ne v napredek.
.
1. do 7. junij 2010
Lezbijke smo torej kolektivno pristale na petih evrih dnevno. Svojega petaka sem prejšnji teden porabila za Kleča, ki je bil zaradi dejstva, da je Ljubljana letos svetovna prestolnica knjige, znižan. Še dobro. K Cunjaku v antikvariat ne morem več, odkar se je trmoglavo in samovoljno odločil, da bom mati njegovemu otroku. Kajti to lezbijke zdaj počnemo – rojevamo otroke, mar ne? In Dušan se je odločil, da bo pri tem aktivno sodeloval.
Sreda, četrtek, petek ipd. …
»Dokler ne vidim vrha Annapurne, ne grem dol!« sem med vzpenjanjem in ponovnim dihanjem na škrge mrmrala Lami, ki se je ob tem samo smejal, prepričan, da se šalim. Prišla sva gor, bila je megla, vreme ni obetalo. Najprej sem se za kakšno uro zakopala med tibetanske zastavice čisto na vrhu tabora, potem sem se usidrala v topli in prijetni restavraciji enega od tamkajšnjih guest housov in ponovno razglasila, da ne grem dol. V jedilnici so se kmalu začeli nabirati še drugi pohodniki, zbrani z različnih koncev in krajev sveta in s približno podobno idejo, kot je bila moja (le da so imeli zobne ščetke večinoma zraven). Izkazali so se za čudovito, duhovito in prav nepozabno družbo; med ljudmi, ki smo nekega avgustovskega monsunskega dne tam gor na baznem taboru dobrih 24 ur čakali na … razgled, … se je po nekaj minutah spletla prav posebna vez.
1. do 10. september 2010
Kad bi mogla, selila bi se svaki mjesec. Tako, recimo, zovem babu no. 1, koja ne laprda ništa o stanu, nego me odmah, nakon uvodnog pozdrava, počne rešetati sa pitanjima o mom životu. Ne razumijem tko bi htio živjeti u stanu čijoj vlasnici odmah u prvom telefonskom razgovoru otkriješ sve o svom hobiju, kroćenju lavova? Mislim, o čemu ćete pričati kad se useliš pa ti simpatična baba počne dolazit svaki dan na čaj i kekse? Ili na primjer nazoveš pa u svojoj slovenščini »tvrdog l-ja« pitaš ako je stan još slobodan pa ti osoba odgovori: »Ja, seveda, iz kje pa ste?« Ja, nč hudega sluteča, odgovorim da iz Hrvatske. I onda u tom trenutku se vlasnik sjeti da je stan u biti že oddan: »Žal.« Vjerojatno se napio od sreće kad ga je oddal pa smetnuo s uma. Ful bed, jer bi stvarno htjela biti podstanarka nekog ksenofobičnog geliptera.
11. do 17. oktober 2010
Tale odstavek zelo lepo ponazarja diskurz SDS-ovcev, ki temelji na diskvalifikaciji izmišljenih »demonov«. Recept je preprost: najprej si je potrebno izmisliti »pošasti« (jih utemeljiti na nekih parcialnih ali preprosto izmišljenih zgodovinskih dejstvih) in ponavljati v nedogled, da prav zares obstajajo – ko ljudje verjamejo v njihov obstoj, nabiraš politične točke preprosto tako, da se pozicioniraš kot poosebljena dobrota, nasprotje izmišljene zlobne »pošasti«, ki si jo poprej izmisliš.
1. do 7. november 2010
Preden končam z današnjim uvodnim tekstom, le še nekaj. Prejšnji dan sem imela čast prisostvovati v debati, kjer je ena od sodelujočih govorila o moči pozitivne energije. Da ne dolgovezim, bistvo njenega mnenja je, da je bolje biti za mir, kot pa proti vojni. Ker, če si proti nečemu, potem to ustvarja negativno energijo v nas samih in tako pošiljamo napačno sporočilo svetu (torej, da, recimo, vojne niso kul). Pa me zanima, kaj vi mislite. Seveda bom brala zelo površno, ker je to moj dnevnik in le moje mnenje šteje. Šaaaala.
Nedelja, 2. januar 2011
Okej, v svojem takratnem zanosu sem mogoče malce pretiravala, vendar še danes, po vseh teh letih trdim isto: klubska kultura je eden od bistvenih zagonskih in pogonskih mehanizmov za preživetje neke scene! Brez nje bi nove ideje, umetnosti, teorije, produkcije ostale nerealizirane ali razpršene v prostoru in času.
Ponđeljnik, 7. februar 2011
V podhodu pojem: »I dont have to make a choice, I like girls and I like boys,« in folk me gleda kot žabe v lešnik. Spogledujejo se in se hihitajo: »Kva pa teb ni jasn?« »Kaj, kaj mi ni jasno? Pojem, ne.« »Dj, kva to rečeš? Dj, še enkrat pa bol pučas.« In tako jih vse naučim tale komadić in jih poučim o ljubki Peaches in potem ga vsi še cel dan prepevajo in si zraven mežikajo in drezajo v rebra in ponavljajo: »Joj, Ana ti res nisi čist gladka.« Ko bom velika, bom revolucija.
16. do 23. marec 2011
Na avtobusni postaji v Vauxhallu sem se začela pogovarjat z neko punco iz, mislim da, Etiopije, muslimanko. Rekla je, da ji je oče umrl in da živi z mamo. Stara okoli 20 let. Ko je rekla, da ima punco, sem jo vprašala, če njena mama ve, da je lezbijka. Rekla je, da je očeta že izgubila in če kdaj spozna TISTO PRAVO punco, bo mami mogoče res povedala, do takrat pa je ni pripravljena zgubiti. Rekla je tudi, da je nam belcem lahko, povemo doma, starši so malce šokirani ali pa tudi to ne, in potem je kmalu vse v redu. Pri njih ni tako. Za njihove starše oni ne obstajajo več. Mislim pa, da tudi za vse belce ni vedno lahko, še sploh za belce vzhodno od Berlina.
Sobota, 9. april 2011
Avtobusa se nisem več igral od dne, ko mi je umrl dedek. Takrat sem bil na zadnji vožnji. Spomnim se, da sem ravno v sobi, kjer je na smrt bolan dedek ležal, pisal vozni red. Grozovit dedkov kašelj me je tako prestrašil, da sem stekel na dvorišče in začel klicat omico, ki je bila na vrtu, da je dedku slabo. Oma je stekla v stanovanje, jaz pa na kolo in že sem se vozil po mojih avtobusnih progah. Vendar zdaj se nisem ustavljal, dirjal sem in se odpeljal daleč ven iz naselja. Skoraj tja pod Pohorje. Nekaj me je preganjalo in ni se mi bilo za vrniti domov. Proti večeru sem le pripeljal svoj dvokolesni avtobus v domačo ulico. Že na vogalu sem videl zbrane sosede pod našo češnjo na dvorišču. Vedel sem, da se je nekaj žalostnega zgodilo. Vedel sem, da mojega dedka, starega klenega železničarja, ni več.
Sreda, 27. april 2011
Dan upora je kot nalašč za odpiranje aktualnopolitičnih tematik. Zdi se, da zadnje čase razno razna omizja prihajajo do istega sklepa: to se ne bo dobro končalo. Ljudje so jezni, recesija je postala dober izgovor za krepitev neoliberalizma. A kaj, ko se zategovanje pasu začne in konča pri delavstvu. Varčujejo vsi; delodajalci ukinjajo ugodnosti zaposlenim in nižajo mezde, vlada skuša vpeljati strukturne reforme, ki naj bi na dolgi rok stabilizirale javne finance. In osiromašile ljudstvo, a o tem seveda niti besede.
Sobota, 11. junij 2011
Ubijalska rulja, katere zbiranja oblast spet ni preprečila, katere zbiranje je oblast spet dopustila, tako kot to vedno stori, ta ubijalska rulja hrumi in tuli, »Ubi, ubi, ubi pedera!!!«, z vseh strani meče kamenje, granitne kocke, petarde, steklenice, okrasne lončnice. Preberem novico, da je 200 paradnic in paradnikov obkoljenih s 400 policisti in več kot 10.000 nasilneži in da razplet parade ni predvidljiv. Razplet parade ni predvidljiv. Ali razumete? Ali dojemate, kaj to pomeni!? Tatjana okrog petih piše: »Zdaj čakamo, da nas evakuirajo do parkinga. Gadno je blo…«. Bojim se, da jih bo drhal na poti ustavljala, jih vlekla iz avtomobilov in jih tolkla s pištolami po glavah, kot se je dogajalo v Sarajevu. Berem izjavo Sanje Juras, da je huje kot v Beogradu. In potem, končno, okrog šestih, Tatjana: »Zdaj smo že na avtocesti. Rabimo kakih pet, šest ur do Ljubljane. Hvalim boga, da smo živi«.
4. do 10. julij 2011
Tudi v politiki mrgoli skurbanih pedrul, večinoma demokrščanske usmeritve, ki se po novem porivajo v Bruslju ali pa zasedajo veleposlaniško mesto v kakšni Pragi, kjer se mlade riti dobijo praktično zastonj. Ti Butalci se po Ljubljani seveda srečno sprehajajo z ženo, z roko v roki ali pa objeti. Ko bi bilo drugače vsaj v poslovnem svetu! Ne, tudi tu najdemo ugledne poročene direktorje, ki se žgejo na Tajskem ali v varnem zavetju savne.
Sreda, 15. februar 2012
Ob večerih in v nočeh se trudim (tako počasi gre, ne vem, zakaj) s prevajanjem študije o ljubezni do dečkov in mladeničev v arabsko-islamskem svetu od 1500 do 1800, ki bo letos izšla pri Lambdi. Človek si nikoli ne bi mislil, da je pol tamkajšnje ljubezenske poezije utemeljeno tako rekoč samo na tem, ali je lepši mladenič, ki mu po obrazu že poganja puh, ali pa mora biti še golobrad. Zelo zanimiva in poučna knjiga, še posebej ob slovesu, ki ga ima dandanes po svetu islam itn. itd.
Nedelja, 25. marec 2012
Preden odidem iz Opna, se na cesti še enkrat ozrem nazaj. Vidim ljudi, ki so potolčeni. Ranjeni in razčlovečeni. Ta večer ne gre brez solz. A hkrati vidim ljudi, ki jih to ne bo potolklo do tal. Vajeni so udarcev po glavi. Praznih obljub. Vajeni so tega, da jih žejne pripeljejo čez lužo. Vidim ljudi s trdo kožo. Ne, to ni konec zgodbe. Nikakor.
Peder ne pozebe.
Nedelja, 8. april 2012
Danes dopoldne sem s svojo 89 letno babico po televiziji gledala katoliško velikonočno bogoslužje. Že pet let namreč ne hodim več v cerkev, ker moj način življenja nikakor ne paše v krščanski kontekst. Vendar pa z babico vsako nedeljo gledava prenos maševanja po televiziji. Jaz to spremljam le še s telesom, glavo in dušo pa imam čisto na drugem svetu. Pravzaprav, to počnem predvsem zaradi mame in zaradi babice, da ju ne bi razočarala in da bi bili onidve pomirjeni glede tega. Na nek način se mi zdi, da delam tako dobro delo, ker delam v dobro nekomu, ki ga imam rada.
7. do 13. maj 2012
Pazim otroke, perem posodo, pobiram smeti, kidam drek iz mentalne štale, delam, kar je potrebno, da lahko ustvarjam. Ne živim na »kredo«, ker ne morem. Kredita zame ni, prav tako v mojem svetu ni regresov in ne bolniških. Ni sejnin, ni božičnic, baka s kolačima me je očitno povsem obšla. 
In zato sem ji hvaležna. Imam status samostojne ustvarjalke na področju kulture s pravico (ki jo moram vsaka tri leta dokazovati in podaljševati) do plačevanja prispevkov iz naslova Ministrstva za vejice, rogovile, bradavice in druge spolno nalezljive bolezni – ali kako se zdaj že ta reč imenuje …
Torek, 26. junij 2012
Na Celovški, na postajališču malce naprej od stavbe LPP, v smeri proti Kranju, zagledam mavrični bus. V času pred in po paradi ponosa ga nisem videla. Zdaj pa se pojavi pred mano in od navdušenja pozabim, da sem za volanom in se skoraj zaletim pred seboj vozečemu avtomobilu v rit. Bus mi polepša dan. Počutim sem se kot brezskrbna najstnica. Glavo imam tako lahko, da se mi dogajajo same neumnosti.
Petek, 6. julij 2012
V Mladini je ocena Openove ponudbe hrane. Mi je Urška že med tednom povedala, da so bili na delu, ker tega tipa, ki ocenjuje, na videz pozna. Sem bila pomirjena, ko mi je rekla, da je bila Taeko za šankom. Taeko nobene stvari ne naredi narobe in ničesar ne prepušča naključju. In temu primerna je bila ocena. Odlična. Hvala Taeko. Ona tega niti ne ve in vi tudi ne, ampak jeseni smo že skoraj potonili in Taeko nas je oživila od mrtvih. Hecno, enega od redkih gejem in lezbijkam prijaznih prostorov v Ljubljani je pri življenju ohranila neizmerna energija strejt tujke z možem in tremi otroki.
Sobota, 25. avgust 2012
Sobota, tisti ključni dan, ko je prišlo do realizacije prvega lezbičnega piknika v organizaciji ZPPL (Zadruge Proti Pasivnosti Lezbijk), ki bo od zdaj naprej tradicionalen. Poleg tega, da je bilo res neprecenljivo videti tako veliko lezbijk, zbranih pri sproščenem druženju ob Savi, me je še posebej razveselila Nataša Velikonja, ki sem jo uspela ujeti ravno v trenutku iskrene ganjenosti ob pogledu na vse zasedene kotičke in do skrajnosti izrabljene kapacitete najetega piknika placa.
Četrtek, 1. november 2012
Vsakič, ko kam pobegnem za 1 uro, 2 dni ali 3 tedne, se spomnim besed človeka (ker saj smo vsi samo ljudje), ki mi je nekoč za časa gimnazije veliko pomagal, ker se mu stvari v moji glavi, edinemu, sem imela občutek, niso zdele čudne. On me je tudi prvi vprašal, če sem kdaj pomislila, da sem zaljubljena v eno punco. Pomislila že, samo od pomislit, če si zaljubljena (v punco!), in bit zaljubljena (v punco!) – to je pa ja lahko vsaj ena cela neprespana noč tuhtanja vmes. On mi je, skratka, rekel, da je okej, če kdaj bežiš, dokler se zavedaš, da – pravzaprav – bežiš. Okej je.
Nedelja, 2. januar 2013
Queer, ki je sprva bojda veljal za žalitev, namenjeno vsem ne-heteroseksualcem, je označevalec, ki se mi, so far, zdi neesencialističen in resnično svoboden; ki se ne pretvarja, da je vseved; ki se upira institucionalizaciji, hkrati pa zagotavlja neke vrste identiteto; ki dopušča takšne in drugačne reartikulacije. Queer je open, ki s posrednim razpuščanjem veljavnih kategorij razbija temeljne binarnosti tipa črno-belo, moško-žensko, homo-hetero itd.
Torek, 22. januar 2013
Danes grem po dolgih mesecih spet na jogo. Nikdar v zgodnejši mladosti si nisem mislil, da se bom kdaj priključil kakšni vadbi, a ko človek enkrat prekorači trideseta, ti biološka ura sproži mehanizem slabe vesti, saj je konec koncev to zadnji čas, ko lahko nekaj narediš zase, v nasprotnem primeru te čaka dementno in boleče staranje. In se je začelo: hribolazenje, badminton, tek (to ni trajalo dolgo), joga. Slednja je edina vadba, ki se je približno redno držim, hribolazenje je vezano na vreme, badminton pa pride na vrsto, ko so nebesna telesa v ustrezni konstelaciji.