Obdobje konca resnice
V enem od svojih nastopov britanski komik Stewart Lee pripoveduje šalo o vožnji s taksistom po Londonu. Med vožnjo se taksist obrne k njemu in reče: »Mislim, da bi bilo vse homoseksualce treba ubiti«. Skoraj brez besed ga Lee vpraša: »Zakaj?« in taksist v zagati, odgovori: »Ker je homoseksualnost nemoralna«. Lee vozniku poskuša razložiti, da moralnost in nemoralnost nista nespremenljivi kategoriji, da je bila v stari Grčiji, iz katere zahodna civilizacija črpa številna temeljna etična, estetska in filozofska načela, ljubezen med dvema moškimi obravnavana kot najčistejša med vsemi oblikami ljubezni. Voznik se ne zdi ravno impresioniran in zaključi: »Seveda, vse se da dokazati z dejstvi, kajne?«
Popolna nepomembnost in odvečnosti resnice pri oblikovanju in izražanju stališč se na odru zdi smešna, v političnem in medijskem svetu pa so se o tem fenomenu med političnimi analitiki, publicisti in raziskovalci razvnele resne razprave. Založba Oxford Dictionaries je pojem »post-truth« razglasila za besedo leta 2016. Do njenega prevoda se je opredelila tudi slovenska jezikoslovna stroka in se med pojmi, ki označujejo dobo po koncu resnice, kot so postresnična doba, obdobje izkrivljenih dejstev, obdobje neresnice, zavzela za uporabo pojma postfaktična doba.
Pridevnik postfaktičen označuje nekaj, kar je povezano z okoliščinami, v katerih so dejstva manjšega pomena pri oblikovanju javnega mnenja kot naslavljanje čustev in osebnih prepričanj. Prvi naj bi ga uporabil srbsko-ameriški dramatik Steve Tesich že leta 1992 v reviji The Nation, ko je v svojem eseju razmišljal o zalivski vojni in ugotavljal, da je v času afere Watergate »prevladala resnica, ponosen narod se je ponosno potrepljal po ramenih, politični sistem se je izkazal kot delujoč. Demokracija je zmagala.« A kmalu po tem zmagoslavju se je z Američani zgodilo nekaj nepredvidenega: »Resnico smo začeli enačiti s slabimi novicami, slabih novic pa nismo želeli slišati, ne glede na to, kako resnične in pomembne so bile za zdravje naroda. Od vlade smo začeli pričakovati, da nas ščiti pred resnico. Hitro smo postali prototip ljudi, o katerih lahko totalitarne pošasti samo sanjajo. Vsi diktatorji doslej so morali trdo delati, da so zatrli resnico, mi pa jim s svojimi dejanji sporočamo, da jim to ni več treba, da smo osvojili duhovni mehanizem, ki lahko resnici vzame ves pomen. Na zelo osnoven način smo se, kot svobodni ljudje, svobodno odločili, da želimo živeti v postfaktičnem svetu.«
Pri zmagoslavju dobe po koncu resnice ne gre zgolj za obljube, ki jih politiki ne nameravajo izpolniti in jih je vsaka politična kampanja polna, ampak gre za dodaten korak proč od resnice: v družbenem in političnem življenju so očitne laži rutinizirane, akterji z družbeno močjo pa lahko lažejo brez kakršnekoli obtožbe ali obsodbe. Kliše, da vsi politiki lažejo in izrekajo prazne obljube, kljub vsemu kot temeljno izhodišče družbene razprave predpostavlja obstoj resnice, kot temeljno vrednoto družbenega delovanja pa iskrenost; v postfaktičnem svetu teh predpostavk ni več.
Svetovni mediji so moč laži in ničvrednost resnice v političnem boju odkrili šele leta 2016 po znamenitih lažnih sloganih v kampanji za Brexit in volilni kampanji Donalda Trumpa. V analizah se kot najpogostejša in najočitnejša laž, ki je spremljala britansko kampanjo za izstop iz EU, pojavlja navedba, da Velika Britanija tedensko v proračun EU prispeva 350 milijonov funtov in da bo ta denar po izstopu namenjen nacionalnemu zdravstvenemu sistemu. Čeprav je na neresničnost tega zneska med drugim opozoril tudi britanski statistični urad, je po javnomnenjski raziskavi agencije Ipsos MORI teden pred referendumom 47 % volivcev verjelo, da ta številka drži. Na drugi strani analize nastopov Donalda Truma kažejo, da je 70 % izjav, ki so se nanašale na različna dejstva, sodilo v kategorijo »večinoma ne drži«, »ne drži« in popolna laž.
Čeprav je vprašanje, ali smo sploh kdaj živeli v času resnice, se novejši razmisleki o njenem pomenu nanašajo zlasti na demokratične in liberalno urejene politične sisteme. Nobenega dvoma ni, da je v totalitarnih sistemih brisanje in prikrajanje dejstev temeljni način preživetja sistema, v demokratičnih sistemih pa je doslej veljajo, da si v političnem boju konkurirajo ideje in rešitve, ki priznavajo obstoj razuma, znanosti in preverljivosti ter temeljijo na resnicoljubnosti in dostojnosti v javnih nastopih.
Laž kot orodje političnega boja v slovenskem prostoru
V slovenskem družbenem in političnem prostoru se je laž kot politična strategija v poosamosvojitvenem času v svoji najbolj zmagoviti obliki pojavila leta 2012 in leta 2015 ob prvem in drugem referendumu o pravicah istospolno usmerjenih ljudi. Nosilci kampanje proti enakosti, ki so jo obakrat sestavljale politične stranke, civilnodružbene organizacije in posamezniki, povezani z Rimokatoliško cerkvijo, so v javnost načrtno izstreljevali očitne in preverljive laži, zagovorniki enakosti pa so nanje brezplodno odgovarjali z dejstvi.
Leta 2012, teden pred referendumom o Družinskem zakoniku, je bil na spletni strani politične stranke SDS objavljen prispevek z naslovom »Dr. France Cukjati: Če bo družinski zakonik sprejet, bo več kot 340 tisoč slovenskim družinam odvzel status družine.« Bivši poslanec je napačno in zlonamerno pomešal statistično in družinskopravno definicijo družine, ki vsaka služita drugemu namenu in sta temu primerno različni. Statistični urad je v enem od svojih poročil primerjal, kakšno bi bilo število družin po mednarodnih statističnih standardih na eni strani in po definiciji iz novega Družinskega zakonika na drugi strani. Po statističnih standardih so družina tako življenjska skupnost staršev in mladoletnih otrok kot tudi pari brez otrok ter starši z odraslimi otroki; za potrebe družinskega prava, ki je osredotočeno na varstvo koristi mladoletnih otrok, pa je družina skupnost otroka z enim ali obema staršema ali drugo odraslo osebo, ki zanj skrbi. Še pomembnejše pa je dejstvo, da niti definicija družine po družinski zakonodaji niti definicija po statističnih standardih v ničemer ne vplivata na pravice in dolžnosti članov družine: niti ena pravica v slovenskem pravnem sistemu ni vezana na pojem družine po družinski zakonodaji ali na pojem družine po statičnih evidencah. Pravice in dolžnosti članom družine podeljujejo posamezni zakoni s področja zdravstvenega zavarovanja, družinskih prejemkov, pokojnin, davkov in tako dalje. In vsak od teh zakonov pojem družinskega člana opredeli na svoj način. Bivši poslanec je v svojem prispevku izjavil celo: »(…) Družinski zakonik (…) bo več kot 340.000 slovenskim družinam odvzel status družine. Kaj bo to pomenilo že v primeru uveljavljanja dohodninske olajšave za vzdrževanega družinskega člana, ki ne bo več član, saj ne bo več družine, pa si lahko le mislimo (…)«. Pripisovanje kakršnihkoli davčnih posledic novi družinskopravni definiciji družine je bila očitna laž, saj dohodninski zakon pod naslovom »vzdrževani družinski člani« zelo natančno in neodvisno od družinske definicije določa, kdo sodi v krog vzdrževanih družinskih članov in kdo ne.
Leta 2015, v času pred referendumom o spremembi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, sta Koalicija »Za otroke gre« in Zavod KUL.si, katerega ustanovitelj in direktor je tajnik slovenske škofovske konference, objavila in distribuirala letak, ki je med drugim navajal, da »Sporni zakon daje otroke dvema osebama istega spola, ki spreminjata in si sama določata spol. Otroke jim daje preko posvojitev ter daje podlago za uzakonitev umetnih oploditev za te osebe ter za trgovino z materinstvom. Zakon prepoveduje posvojitev svojih vnukov starim staršem in hkrati dovoljuje posvojitev dvema moškima, dvema ženskama, dvema osebama, ki sta spremenili spol: dvema osebama, ki imata prehajajočo (fluidno) spolno identiteto. Sporni zakon uvaja v vrtce, osnovne in srednje šole brez soglasja staršev za vse otroke lezbično, homoseksualno, biseksualno, transseksualno ter druge oblike spolne vzgoje; poučevanje, ki otroke nagovarja, kako spreminjati spol (glej npr. priročnik Ljubezen je ljubezen), poučevanje, kako eksperimentirati spolno usmerjenostjo.« Zakon, ki je nato na referendumu padel, je predvideval enako obravnavo za istospolne in heterospolne pare, vključno s pravico do sklenitve zakonske zveze ter posvojitve otrok; pravica do umetne oploditve je bila še naprej pridržana »moškemu in ženski, ki živita v medsebojni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti«, do oploditve z biomedicinsko pomočjo še vedno ni bila upravičena ženska, ki namerava otroka po rojstvu odplačno ali neodplačno prepustiti tretji osebi (nadomestno materinstvo)«, zakon ni urejal postopkov spremembe spola, ker je to predmet druge in ne družinske zakonodaje, zakon pa tudi ni imel nobenega vpliva na šolsko poučevanje o spolni vzgoji, nagovarjanje o spreminjanju spola in eksperimentiranju s spolno usmerjenostjo. Z vprašanjem posvojitev s strani starih staršev se sprememba zakona ni ukvarjala, da stari starši ne morejo posvojiti svojih vnukov pa velja od leta 1947, torej nespremenjeno že 69 let.
.
Laž poslanca Cukjatija o tem, da Družinski zakonik ukinja dohodninsko olajšavo za vzdrževane družinske člane, ter laži z letaka katoliških civilnodružbenih organizacij so zgolj ilustrativni primeri sistematične uporabe laži za doseganje političnih ciljev. Prva je z navedbo visoke in zapomnljive številke 340.000 izbrisanih družin zelo blizu brexitovski laži o 350 milijonih funtov, druga pa s svojo vsestransko razpršenostjo spominja na trosenje neresnic s strani Donalda Trumpa. Vsekakor se je s tema dvema kampanjama v Sloveniji začelo obdobje, ko resnica ni več izhodišče politične debate.
Tudi na našem področju se s sistemsko lažjo ne srečujemo prvič. Politični sistem med letoma 1945 in 1991 je v različnih obdobjih z različno intenzivnostjo prikrajal dejstva, a se je svoje laži sramoval do te mere, da jo je obdal s zastorom (ene) resnice. Laž je bilo po padcu sistema mogoče razgaliti, postala je vidna zlasti na področju kršenja človekovih pravic. Akterji, ki se laži poslužujejo v novejšem obdobju, pa do laži nimajo distance, se je ne sramujejo in jo vključujejo v svoje politično delovanje kot legitimen del političnih strategij. Laž torej postaja ena od možnih izbir političnega boja v demokratični pluralni družbi. Socialna omrežja, poplava informacij, iz katerih je mogoče izluščiti le malo dejstev, algoritmi, ki nas varujejo pred drugačnimi mnenji, virtualni prostori, kjer se informacije, ideje in prepričanja utrjujejo med enako mislečimi, medijski formati pro in kontra, ki nekurirano soočajo resnico in laž ter iščejo resnico na pol poti med njima, kompleksnost izzivov, ki so jim izpostavljene sodobne družbe, laži omogočajo nemoteno in trajno preraščanje javnega prostora.
Pri razmisleku o zgodovini laži nenazadnje ne gre pozabiti, da konec koncev živimo v svetu, ki je prepojen z religijskimi izročili, ki sama sebe že več kot 2000 let utemeljujejo na lažeh, ki jih podobno kot pri izjavah Donalda Trumpa, vsi prepoznamo, a jih nihče ne jemlje resno.
Običajni nevedni zlorabljeni človek
Ker je končni naslovnik vsake laži, ki je izrečena v političnem prostoru, vedno volivec, je ta eden od nosilcev meča, ki lahko prekine krog laži. Večina družbenih ved se vprašanju odgovornosti za odločitve posameznika izogiba in pod vprašaj vedno postavlja institucije in sisteme, v prvi vrsti izobraževalni, pa tudi kulturni, medijski, politični in tako dalje. Volivec se v teh razpravah zdi mali nevedni zlorabljeni človek z navidezno volilno pravico, ki jo preko daljinskega upravljalnika v resnici izvajajo drugi. »Liberalni« pogled volivca, ki na referendumu nasprotuje enakosti istospolno usmerjenih ljudi, pravic samskih ali žensk, vidi kot neizobraženo žrtev konservativnih in/ali verskih organizacij, ki zlorabljajo identitetne teme za doseganje svojih družbenih ciljev, »socialistični« pogled pa ga vidi kot ujetnika ekonomske in socialne stiske, ki svojo frustracijo preko protioblastne drže lahko izrazi zgolj na volitvah.
Kako noben od obeh pogledov ne podaja celovite slike o odgovornosti posameznika za odločitve o življenju soljudi, kaže uvodna zgodba iz dokumentarnega filma »Stealing Africa«. Zaradi finančne operacije multinacionalke Glencore ima eno najbogatejših švicarskih mestec proračunski presežek 50 milijonov frankov. Ker velik del dobička multinacionalka pridobi z izkoriščanjem naravnih virov v Zambiji, župan predlaga, da bi milijon frankov namenili za razvojne projekte v Zambiji, a na zboru občanov ljudje predlog zavrnejo. V postopku odločanja ni zaznati ne zunanjih interesnih skupin, ne socialnih stisk, odgovornost za odločitev je izključno na odločevalcih. Za njimi ni ne hudobna industrija, ne neugodne življenjske razmere, ne vojaški stroj. Čeprav predlagatelj zavrnitev ukrepa pripiše temu, da občani ne poznajo težkih delovnih in življenjskih razmer v drugih delih sveta, je razlogov za skoraj surovo odločitev nedvomno več. Pa četudi bi bil razlog zgolj nepoznavanje dejstev, to v okoliščinah, ki omogočajo informirano odločitev, ljudi ne opere odgovornosti za neinformirane odločitve.
Vsako pretirano razumevanje in opravičevanje volilnih ali referendumskih odločitev posameznikov, ki krčijo pravice manjšin, protagonistom odpuščajo laž in so uglašeni na sovraštvo do drugega, tem posameznikom jemlje zmožnost biti politični subjekt, je do njih podcenjujoče in pokroviteljsko. Nalaganje krivde anonimnemu sistemu je lažja pot. Praviloma takšno držo zavzemajo politiki, ki se z odločitvami ljudi sicer ne strinjajo, a oportuno upajo na njihove glasove na prihodnjih volitvah, ter intelektualci, ki videz ubogega malega človeka ohranjano ne zaradi njega samega, ampak zaradi želje ohraniti svoj videz humanista, ki vidi preko obsojajočega koncepta krivde in individualne odgovornosti.
Nujnost skupnega imenovalca
Individualna odgovornost vsakega posameznika za oddajo glasu, ki temelji na odprtosti do dejstev in odklanjanju laži, pa ne izključuje sistemskih ukrepov, ki to odgovornost spodbujajo, če ne celo zahtevajo. Eden takšnih mehanizmov bi bil referendumski izpit. Modifikacije njegove izvedbe so stvar razprave, zgolj kot njen uvod pa: posebna državna komisija, v kateri bi bili strokovnjaki z relevantnega področja, bi pred referendumom oblikovala brošuro, v kateri bi bila pojasnjena temeljna vsebina, o kateri se odloča na referendumu, na koncu bi bilo 10 vprašanj, od katerih bi vsakdo na referendumu dobil tri, torej bi imeli nekaj različic glasovnice. Vprašanja bi bila zaprtega tipa, odgovarjali bi z obkroževanjem črke pred edinim pravilnim odgovorom. Vprašanja bi bila na istem listu kot referendumsko vprašanje, glasovnica pa bi bila veljavna le, če bi oseba pravilno odgovorila vsaj na dve vprašanji od treh.
Takšen mehanizem bi institucije prisilil v primerno informiranje in izobraževanje o relevantnih družbenih vprašanjih in državljanom omogočil informirano izbiro, bistveno bi dvignil nivo politične razprave, tako od volivcev kot akterjev referendumskih kampanj bi zahteval dodatni angažma in spodbudil državljansko odgovornost ter s tem povečal pomen odločanja o skupnih zadevah. Takšen mehanizem je hkrati spoštljiv in demokratičen, ljudem vrača dostojanstvo, ker jih jemlje resno s tem, ko jim priznava zmožnost kakovostnega odločanja in razumevanje kompleksnih družbenih vprašanj.
Barbara Rajgelj
Članek je bil decembra 2016 v nekoliko spremenjeni verziji objavljen v Mladininih Alternativah.