Slovenska pravna ureditev poleg pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas kot klasične in sistemsko najbolj zaželene oblike opravljanja dela, ureja več kot deset atipičnih delovno- in civilnopravnih oblik opravljanja dela. V praksi večje breme negotovosti in posledično izključenosti od socialnih pravic in možnosti nosijo osebe, ki opravljajo delo na podlagi atipičnih delovno- ali civilnopravnih pogodb (npr. pogodba o zaposlitvi za določen čas, pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas, agencijsko delo, samostojni podjetnik, osebno dopolnilno delo, avtorska pogodba, podjemna pogodba, začasno in občasno delo študentov in dijakov). A pravna oblika dela ni tista, ki bi izključno definirala prekarni položaj osebe. Na eksistenčno varnost in vsestransko socialno vključenost posameznikov in posameznic vpliva tudi obseg sistema socialne varnosti, vrsta dela, obseg avtonomije pri delu, karierne perspektive, višina plačila za delo itd. Zato je zgolj z manjšimi premiki v smeri izenačitve socialnih in delavskih pravic težko pričakovati bistvene spremembe v smeri zmanjšanja prekarizacije na slovenskem trgu dela.
Na 3. Nacionalni konferenci Novodobno suženjstvo – prekarne oblike na trgu dela, ki jo je organiziralo Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, je Barbara Rajgelj predstavila del rezultatov raziskave, ki je nastala v okviru raziskovalnega projekta Desegmentacija trga dela v Sloveniji.