SOVRAŠTVA NI NIKOLI DOVOLJ

SOVRAŠTVA NI NIKOLI DOVOLJ

Zakaj je neomejena svoboda govora problem?

Neonacizem, ki se razrašča v evropskem in slovenskem prostoru, je lepo uglašen z neomejeno svobodo govora. Medtem ko Evropa koncept in njegove omejitve tudi preko sodišča za človekove pravice v Strasbourgu razvija že številna desetletja, ga je slovenska desnica izumila pred kakšnim letom, od takrat pa ga gnete in oblikuje po svoji podobi. Stranka Janeza Janše in rimokatoliška cerkev sta si v zadnjih letih zgradili vzporedno medijsko, šolsko in gospodarsko infrastrukturo, hkrati pa si korak za korakom podrejata sisteme, ki bi v demokratični družbi morali biti neodvisni tako od strankarske politike kot od verskih skupnosti. A programski sveti, uredniški fotelji in novinarski mikrofoni so zgolj kanal(izacija) za pretakanje najbolj učinkovitih ideoloških sporočil sedanjega trenutka: izključevanje, ograjevanje in dehumanizacijo pripadnikov šibkih in manjšinskih družbenih skupin. Še najraje ene proti drugih, vseh proti vsem. Kdor želi človeka dehumanizirati potrebuje popolno in neomejeno svobodo (razpihovanja sovraštva), pri čemer je s to isto svobodo humanost le težko ubraniti. Desnica ima namreč zelo dobro izdelane mehanizme zastraševanja, ki ne delujejo preko sodnih ali drugih transparentnih poti, ki jih za reševanje medčloveških konfliktov poznajo civilizirane države in družbe, ampak puščice svobode govore, ki letijo proti njej, zaustavlja in omejuje z zunajpravnimi sankcijami: strankarski aparati o članih in nečlanih arhivirajo podrobnosti o vsaki ahilovi peti, razmisleke in pomisleke sankcionirajo z omejevanjem dostopa do javne besede, izključevanjem iz strankarskih organov in nameščanjem na neizvoljiva mesta, zastraševanje in nasilje katoliške cerkve pa deluje preko medsosedskega pritiska, serviranja kulturnobojevniških tem, izobčenja drugače mislečih, igranja žrtve in sklicevanja na avtonomijo pri postavljanju in ohranjanju nedemokratičnih norm delovanja. Skratka, slovenska desnica za doseganje političnih ciljev v javnem prostoru potrebuje popolno svobodo lajanja, za štirimi stenami in med vrati, ki vodijo v javni prostor, pa govoru, ki ji ne ustreza, natakne nagobčnik.

Namesto represije aktivno državljanstvo

V zadnjem času so v stroki in politiki številne razprave o primernih načinih za zoperstavljanje sovražnemu govoru. Velik problem teh razprav je, da je dobršen del politike del problema in ne rešitve. Trenutno je sovražni govor, ki je sociološki fenomen in ne pravni institut, v pravo preslikan s prepovedjo javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika (KZ-1): »Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.« Ker je državno tožilstvo postavilo zelo visoke standarde, kdaj je ogrožen ali moten javni red in mir (če poenostavim, kot pogoj za pregon zahteva, da spodbujanje ali razpihovanje sovraštva lahko povzroči fizično nasilje, zlasti pa tudi da zares pride do kršitev, ki imajo znake (drugih) kaznivih dejanj ali prekrškov zoper javni red in mir). Dejstvo je, da trenutno kazenskopravnemu sankcioniranju država na tem področju ni naklonjena. Sama tudi nisem pretirano naklonjena temu, da bi se prekomerno razširilo kaznovanje sovražnega govora s pomočjo prekrškovnega prava. Pač ne zaupam policiji pri njenih sposobnostih subsumiranja dejanskega stanja pod pravno normo, prekrškovno pravo ne daje dovolj jamstev za pošten postopek, prekrški pa so postali vir za polnjenje državnega proračuna.

Zlovenija kot redek primer duhovitega in učinkovitega zoperstavljanja sovraštvu

Če kdo misli, da lahko kazenska represija kultivira govor, se moti. Javni prostor je postal svinjališče, katerega se številni izogibajo. Desnica ne zmaguje, ker se ljudje z njo strinjajo, ampak ker bolje zlorablja, laže in manipulira. Pogled na zadnjo referendumsko kampanjo o pravicah istospolnih parov in družin je pogled na intelektualno pogorišče. Inteligenca se umika, nekateri so se v konfrontaciji s t(r)umpasto tvorjenimi mislimi, hudobijo in primitivnostjo utrudili, drugim se ne zdi vredno njihovega časa in ugleda za duele s politikantsko preračunljivim posmehi vrha slovenske katoliške cerkve in njihovih strankarskih in civilnih satelitov. Ko človek pogleda v javni prostor, se zdi, kot da Slovenija živi pred letom 1919 in nima niti univerze niti raziskovalnih inštitutov niti stroke. Medtem ko profesorji na univerzi nabirajo točke v SICRIS-u, raziskovalci pišejo prijave na evropske razpise, odvetniki izstavljajo račune (no, kasirajo brez njih), javni uslužbenci pa poskušajo uganiti voljo strokovno polpismenih oblastnikov, so pri besedi nadškof, harmonikar z Ovsiš pri Podnartu, Lucija Ušaj in Žiga Šorli. Vsak na svoji frekvenci z istim sporočilom krščanske ljubezni: ljubi vse ljudi, vse, ki jih sovražiš, poljubno opredeli kot neljudi.
Za Janeza Janšo sovraštva ne bo nikoli dovolj. Vedno gre lahko še malo dlje in malo čez. Zato ne bi bilo slabo, da se počasi vrnete iz udobnih počitnic v non-of-my-business landu. In da vas čas ne bi prehitel, naj spomnim: živimo v letu 1939. Če potrebujete pozitivne zglede: brez zadržkov, moraliziranja in relativiziranja lahko priporočim enega, a ne edinega – http://zlovenija.tumblr.com/.

Barbara Rajgelj
Prispevek je bil objavljen v reviji Narobe, marca 2016, št. 31/32, ki jo lahko v celoti prebirate na tem naslovu. Spremljevalna ilustracija je delo Tiborja Bolhe, ki je Zlovenijo prevedel v strip.

Avtorstvo: open

Leave A Reply:

(optional field)

No comments yet.