OMEJENA KORPORATIVNA ODGOVORNOST

OMEJENA KORPORATIVNA ODGOVORNOST

Lastniki podjetij lahko postanejo neomejeno bogati, niso pa neomejeno odgovorni

Kaj je skupno Vegradu, SCT-ju, Zvonom, Primorju, Preventu, MIP-u, Steklarski novi in ostalim slovenskih podjetjem, ki jih je kriza najbolj prizadela? Po eni strani to, da so v obdobju velikih poslovnih uspehov dobičke privatizirali maloštevilni upravljalci in lastniki, v nedavnih stečajih pa so se njihove izgube socializirale na širok krog drugih subjektov, od delavcev do podizvajalcev. V teh stečajih bodo namreč številni dobavitelji, delavci, najemnodajalci, podizvajalci, oškodovanci, pa tudi država ostali brez poplačila svojih terjatev, lastniki propadlih podjetij pa bodo svoje premoženje ohranili takorekoč nedotaknjeno. Izgubili bodo le tisto, kar so ob ustanovitvi ali morebitni kasnejši dokapitalizaciji podjetja vanj vložili kot kapitalski vložek. Vsa omenjena podjetja so namreč ustanovljena kot družbe z omejeno odgovornostjo ali kot delniške družbe. Torej kot kapitalske družbe, ki za svoje dolgove odgovorjajo same z vsem svojim premoženjem, njihovi lastniki in upravljalci pa zanje ne odgovorajajo. Tako kot v vseh evropskih in ameriških gospodarstvih so tudi v Sloveniji tovrstne družbe postale gonilo gospodarskega življenja, saj med gospodarskimi družbami po številu prevladujejo družbe z omejeno odgovornostjo (v Sloveniji deluje okrog 50.000 tovrstnih družb), po gospodarski moči pa delniške družbe.

Tako družba z omejeno odgovornostjo kot delniška družba sta umetno ustvarjeni tvorbi, ki jima pravni red daje samostojno pravno subjektiviteto, ki je ločena od življenja njunih ustanoviteljev. Odgovonost za njune obveznosti je omejena na premoženje, ki ga imata v lasti sami pravni osebi. To pomeni, da fizične osebe, ki stojijo za ustanovitvijo in poslovanjem družbe, niso odgovorne za posledice korporativnih ravnanj ali dogodkov, ki izvirajo iz premoženja korporacije. Medtem ko je družba za takšna ravnanja in dogodke sama v celoti in popolnoma odgovorna, njeni lastniki zanje sploh niso odgovorni. Nedvomno tvegajo izgubo tistega, kar so v družbo vložili, a nič več od tega. Tveganje lastnikov lahko imenujemo ekonomska odgovornost, ni pa to popolna odgovornost v pravnem smislu. V teoriji prava sicer velja, da ustanovitelje podjetja imenujemo družbeniki in ne lastniki podjetja, saj je gospodarska družba subjekt in ne objekt prava. Na subjektu prava ni mogoče imeti lastninske pravice, saj je ta pridržana izključno za označevanje upravičenj na stvareh, kot so nepremičnine, avtomobili, stroji, računalniki, pa tudi živali in elektromagnetna valovanja. Kljub vsemu se v vsakdanjem življenju in poslovnem svetu pojem lastnik podjetja redno uporablja kot sinonim za ustanovitelja oziroma družbenika gospodarske družbe, zato sta kot taka uporabljena tudi na tem mestu.

Gospodarski sistem, ki temelji na ideji, da lastniki podjetij lahko postanejo neomejeno bogati, niso pa neomejeno odgovorni, odpira številne dileme; finančne, pravne, filozofske, moralne, ponekod celo teološke. Omejena odgovornost podjetij je postala tako zelo samoumevna, da je takorekoč ne preizprašujemo več. Pa je vedno bilo tako?


Zgodovinski razvoj – od popolne k omejeni odgovornosti

Zgodovinsko gledano so manjši trgovci poslovali najprej kot posamezniki, zatem pa povezani v združbe, v katerih so vsi udeleženci za dolgove odgovarjali z vsem svojim premoženjem. Prvi zametki današnje družbe z neomejeno odgovornostjo so se tako pojavili v Italiji ob koncu 12. stoletja. Nemško pravo to vrsto družbe imenuje kar javna trgovinska družba, torej brez aluzije na odgovornost ali neodgovornost, saj se je še pred 150 leti zdelo, da je popolna odgovornost podjetnika za poslovanje svojega podjetja naravno stanje stvari. Koncept omejene odgovornosti je sicer precej starejši od istoimenske družbe. Prvič naj bi bil uporabljen leta 1407 v Genovi, kjer je bila ustanovljena banka Svetega Jurija, ki predstavlja predhodnico sodobne delniške družbe. A je pri tem treba poudariti, da je bila omejena odgovornost dolga stoletja rezervirana za zbiranje velikih količin kapitala, banke, zavarovalnice, prekomorske kolonialne družbe, katerim je vladar izdajal koncesijo in jih do določene mere tudi nadzoroval. Šele leta 1892 je bila v Nemčiji prvič uzakonjena družba z omejeno odgovornostjo, ki je omejitev odgovornosti omogočila tudi manjšim podjetnikom in jo s tem naredila splošno dostopno. Tako delniški družbi kot družbi z omejeno odgovornostjo je mogoče pripisati izjemen pomen za razmah kapitalizma. Eden največjih ameriških filozofov in intelektualcev začetka 20. stoletja Nicholas Murray Buttler je delniško družbo opredelil kot »največje odkritje modernega časa, dragocenejše od pare in elektrike.«

Pomen odgovornosti v poslovnem življenju in razlogi za njeno omejevanje

Odgovornost v poslovnem svetu praviloma razumemo kot orodje za minimiziranje stroškov, ki jih poslovni subjekti povzročajo družbenemu, naravnemu in kulturnemu okolju. Odgovornost namreč tiste, ki nastopajo na trgu, sili, da v celoti sami nosijo stroške svojega delovanja. S tem so tudi motivirani, da zmanjšujejo možnost nastanka škode in čim bolj omilijo njen obseg in posledice. Vsi evropski in anglosaksonski pravni sistemi zato temeljijo na rimskopravnem načelu »neminem laedere«, nikomur škodovati. Če pa do škode kljub vsemu pride, jo je načeloma dolžan povrniti njen povzročitelj, razen če je škoda nastala brez njegove krivde. Breme povračanja škode bi bilo v osnovi lahko razporejeno tudi drugače. Pravo bi lahko določalo, da škodo na neki dobrini vedno trpi tisti, ki je imetnik pravice na njej. Tako bi na primer lahko veljalo, da ob nesreči škodo na avtomobilu neodvisno od svoje krivde trpi lastnik avtomobila, torej tudi v primetu, ko mu škodo povzroči nekdo drug. Takšni obremenitvi bi se lastnik avta lahko izognil z zavarovanjem svoje stvari, a gledano z vidika družbenega gogstva kot celote bi takšna ureditev zagotovo povečala skupno maso povzročenih škod, saj povzročitelji ne bi imeli nobene motivacije škodo preprečiti. Omejevanje odgovornosti torej z vidika maksimizacije družbenega bogstva načeloma ni smotrno.

Kaj je potem razlog za omejevanje odgovornosti, ki smo mu priča v korporacijskih pravih skoraj vseh držav na svetu? Najpomembnejši razlog je zagotovo potreba kapitalističnega sistema po vedno večjem obsegu produkcije dobrin in po gospodarski rasti, ki jo je mogoče dosegati z investicijami v tvegane ideje in procese. Omejeno odgovoronost lastnikov podjetij torej razumemo kot spodbujanje tveganega vedenja, saj takšen model odgovornosti zlasti lastnikom podjetij dovoljuje, da del stroškov svojega neuspešnega poslovanja ali celo škodljivega delovanja eksternalizirajo, torej prenesejo na zunanje subjekte.

Omejena odgovornost torej podjetnikom olajšuje odločitev za ukvarjanje s posli, ki nosijo večja tveganja. Zato je na številnih področjih omogočila razvoj in je z določenih vidikov nepogrešljiva. Hkrati pa kaže tudi tako obsežne in številne anomalije, da se je upravičeno vprašati, ali je sploh še primerna in, če da, v kakšni obliki. Je primerno, da se upniki ne morejo obrniti na lastnike družbe in zahtevati od njih poplačilo terjatev, ki jih imajo do družbe. Če gre podjetje v stečaj, jim lastniki niso dolžni povrniti niti terjatev, ki so nastale zaradi pogodbenih obveznosti (npr. plače, najemnine, kupine, posojila itd.) niti povzročene škode, ki je posledica škodljivih ravnanj ali dogodkov v domeni podjetja (npr. eksplozija, poplava, onesnaženje itd.). Je primerno, da premoženje Ivana Zidarja ostane nedotaknjeno, medtem ko delo podizvajalcev SCT-ja propadlega podjetja ne bo nikoli poplačano. Je primerno, da Mariborska nadškofija ohrani svoje premoženje (z izjemo tistega, ki ga je dala v zavarovanje za kredite), medtem ko banke ne bodo dobile poplačanih več 100 milijonov evrov kreditov.

Problemi z omejeno odgovornostjo družbenikov

Omejeno odgovornost je do določene mere mogoče zagovarjati pri pogodbenih razmerjih, kjer so poslovni partnerji, npr. banke, podizvajalci, dobavitelji in delavci v naprej seznanjeni z obliko podjetja in torej vedo, da vstopajo v razmerje z družbo, za katero lastniki ne jamčijo. Sicer se tudi v teh primerih zastavi vprašanje, ali je v zaostrenih gospodarskih razmerah današnjega časa za podizvajalce in dobavitelje, zlasti pa za delavce še vedno mogoče trditi, da v pogodbena razmerja vstopajo prostovoljno in z zavestno odpovedjo jamčevanja s strani lastnikov. Pa vendar. Situacija je še bolj sporna v primerih, ko imajo tretje osebe do podjetja terjatve, ki so nastale zaradi povzročene škode, torej iz razmerij, v katerih se oškodovanci ne nahajajo po lastni volji, ampak zato, ker jim je družba povzročila škodo. Ob množični nesrečni v diskoteki, tovarni, laboratoriju ali na gradbišču je prav, da podjetje, ki opravlja dejavnost, oškodovancem povrne škodo do zadnjega centa. Če podjetja nima dovolj svojega premoženja, bi bilo primerno, da škodo poplačajo njegovi lastniki. Če pa imajo osebno odgovorni lastniki občutek, da je njihov podjem preveč tvegan, se odgovornosti lahko še vedno izognejo z zavarovanjem. Morebitna žrtev škode se pred škodo, ki ji jo lahko povzroči podjetje s svojim neskrbnim ali celo namernim ravnanjem ne more zavarovati, saj zavarovaje za škodo, ki bi vključevalo vsa potencialna tveganja, ki jih ljudem in oklju povzroča delovanje gospodarskih družb, od zastrupitve z etilnim alkoholom s strani industrije pijač do težkih (po)škod(b) na zdravju, ki jih povzroča azbestna in tobačna industrija.

Na problematičnost omejene odgovornosti teoretiki opozarjajo vse od uvedbe tega koncepta. Na težave so opozarjali že tisti, ki so sredi 19. stoletja nasprotovali viktorijanski zakonodaji o gospodarskih družbah, ki je ustanoviteljem podeljevala omejeno odgovornost. Avtor uspešnega učbenika gospodarskega prava E. W. Cox v žgoči polemiki o omejeni odgovornosti že leta 1857 zapiše: »Pravo trgovskih partnerstev je doslej temeljilo na ideji, da tisti, ki deluje kot zastopnik mora odgovarjati za svoja dejanja, tisti, ki je udeležen na dobičku podjetja, pa mora nositi tudi njegovo izgubo. Temeljilo je na ideji, da obstaja moralna dolžnost plačila dolgov, izpolnjevanja pogodb in nadomestila škode, ki jo morajo pravna pravila civiliziranih narodov uveljaviti. Omejena odgovornost pa temelji na ravno obratnem načelu.« In nadaljuje, da omejena odgovornost jemlje ljudem njihovo osnovno občeprano pravico do tega, da »dobijo poplačane terjatve, izpolnjene pogodbe in nadomeščeno odškodnino za škodo, ki so jo utrpeli.«

Na podoben način o problematičnosti koncepta pravna znanost opozarja tudi danes, pri čemer problem neodgovornosti lastnikov širi tudi na problem neodgovornosti direktorjev podjetij. Omejena odgovornost namreč investitorjem in direktorjem omogoča prilastitev vseh dobrobiti izvajanja tveganih poslov, hkrati pa so omejeno odgovorni za izpostavljanje negativnim posledicam tveganja. David Campbell in Stephen Griffin sta kmalu po izbruhu afere Enron leta 2006 podala zelo natančno analizo problema: »Direktorji velikih korporacij takorekoč niso izpostavljeni ekonomskemu tveganju neuspešnega poslovanja in so bolj ali manj v celoti zaščiteni pred tržnimi vplivi, strahom ali osebnim stečajem. S tem, ko so direktorji zaščiteni pred negativnimi posledicami njihovih odločitev, korporacije, utemeljene na omejeni odgovornosti, resno ovirajo ali celo onemogočajo temeljno funkcijo trga.« Kot pojasnjujeta »omejena odgovornost v pravu gospodarskih družb ni posledica pogajanj in želja posameznih pogodbenih strank na trgu, ampak je posledica zakonodajalčeve intervencije. Da država oblikuje omejeno odgovornost je seveda dopustno, je pa problematično, če s tem izpodrine tržne mehanizme. V tem smislu koncept omejene odgovornosti ni liberalen koncept. V skladu z liberalno doktrino bi bilo primerneje ohraniti neomejeno odgovornost, subjekti pa bi se s pogodbo lahko dogovorili za omejitev odgovornosti. V takem primeru bi šlo za oblikovanje omejene odgovornosti po tržnih mehanizmih.«


Spregled pravne osebnosti kot korekcija omejene odgovornosti

Številne države, vključno s Slovenijo imajo uzakonjeno možnost korekcije nepravičnih rezultatov omejene odgovornosti. Spregled pravne osebe, ki se v anglosaksonskem pravu imenuje tudi preboj (piercing) ali odgrnitev (lifting) zavese pravne osebnosti, omogoča, da upniki v zakonsko določenih primerih dosežejo poplačilo svojih terjatev neposredno od družbenikov, četudi ti v izhodišču ne odgovarjajo za obveznosti. Neposredna in popolna odgovornost lastnikov je pridržana za položaje, ko pri izvajanju dejavnosti ne spoštujejo načela, da sta njihovo premoženje in osebnost popolnoma ločena od premoženja in osebnosti gospodarske družbe. Takšno ravnanje ima v praksi lahko posledice, ki so v nasprotju z načelom pravičnosti. Spregled pravne osebnosti pride v poštev zlasti takrat, ko lastniki izkoristijo družbo kot pravno osebo za doseganje določenih koristi v škodo upnikov. Tako pri nas kot na tujem sodišča izjemno redko ugodijo zahtevkom upnikom za spregled pravne osebnosti, saj v teoriji velja, da bi prepogosta uporaba tega instituta razjedla idejo omejene odgovornosti in s tem načela predvidljivost poslovnega sveta.

Alternative omejeni odgovornosti

Alternative moralno, ekonomsko in politično oporečnem sistemu, ki omogoča neomejeno bogatenje, ne zahteva pa neomejene odgovornosti, so precej različne.

Najbolj radikalna je zahteva po neomejeni odgovornosti družbenikov kot je ta uveljavljena v družbi z neomejeno odgovornostjo. V tej vrsti družbe za obveznosti poleg podjetja samega solidarno odgovarjajo tudi vsi družbeniki. To pomeni, da upnik lahko terjatev po svoji izbiri v celoti izterja bodisi od same družbe bodisi od katerega koli družbenika. Družbenik, ki terjatev plača, lahko od ostalih solastnikov zahteva, da mu vrnejo plačano v sorazmerju z njihovimi solastniškimi vložki. Takšna oblika odgovornosti je za lastnike izjemno stroga, saj so izpostavljeni tožbam velikih vrednosti, njihovemu poplačilu se ne morejo v naprej izogniti, tveganje, da kateri od solastnikov ne bi polačal svojega dela dolga, pa nosijo oni in ne upniki. Zato si je to obliko odgovornosti nemogoče zamisliti za delniške družbe, saj bi pomenila, da je na primer ob okoljski nesreči vsak od več sto ali tisoč delničarjev izpostavljen nevarnosti plačila celotne škode, deleže ostalih delničarjev pa mora izterjati sam.

Druga možnost je neomejena deljena odgovornost, po kateri bi vsak družbenik upnikom odgovarjal samo sorazmerno s svojim deležem v podjetju. Ta je z vidika lastnikov podjetij sprejemljivejša, saj je breme izterjave sorazmernih delov terjatev preloženo na upnike.

Zanimivo alternativo sedanjemu sistemu v prispevku Control Based Approach to Shareholder Liability ponuja ameriška raiskovalka in profesorica Nina Mendelson. Na podlagi ugotovitev, da omejena odgovornost družbenikov spodbuja prekomerno tvegano delovanje, trdi, da argumenti, ki prednosti omejene odgovornosti utemeljujejo z njeno učinkovitostjo, ne upoštevajo kakovostne razlike med različnimi tipi delničarjev oziroma lastnikov. Njeni argumenti podpirajo primernost omejene odgovornosti zgolj za manjše ali pasivne delničarje, medtem ko omejena odgovornost večjih oziroma kontrolnih delničarjev za škodo, ki jo podjetje povzroči tretjim, zmanjšuje družbeno bogastvo. Zato predlaga, da bi morali biti kontrolni družbeniki odgovorni za vso škodo, ki jo tretjim povzroči podjetje. Opozarja, da je trenutna ureditev omejene odgovornosti družbeno neučinkovita, nalaganje odgovornosti kontrolnim delničarjem pa najbolj učinkovit način za zmanjšanje prekomerno tveganega delovanja korporacij. Pri tem predlaga tudi neomejeno odgovornost kontrolnih delničarjev.

Težave z odgovornostjo v slovenskem korporacijskem pravu

V slovenskem pravu z omejeno odgovornostjo lastnikov in spregledom pravne osebnosti nimamo sreče. Po eni strani sodna praksa splošno zakonsko možnost za uravnavanje nepravičnih situacij uporablja izjemno redko, po drugi pa jo je zakonodajalec v preteklosti uporabil izjemno nepremišljeno. Leta 1999 je namreč uzakonil neomejeno odgovornost lastnikov podjetij, ki so bila zaradi neaktivnosti izbrisana iz sodnega registra. V omejeno odgovornost je posegel tam, kjer za to ni bilo nobene potrebe, zlasti pa je vanjo posegel je na ad hoc in parcialen način. V koncept omejene odgovornosti je treba poseči izključno po dolgi politični, družbeni in ekonomski (nikakor ne zgolj pravni) razpravi, z dolgotrajnim razmislekom, na sistemski način in s kar se da obsežnim konsenzom na ravni EU. Zdi se namreč, da je sistem, ki v obdobju razcveta za lastnike generira visoke dobičke, v obdobjih ponavljajočih se kriz pa obremenjuje stotine tisoče nedolžnih mimoidočih, dolgoročno nesprejemljiv. Več kot očitno je, da trenutna kriza med drugim tudi posledica moralnega hazarda lastnikov in upravljalcev podjetij, ki ga je treba vzeti resno. Ukrepi, ki omejujejo moralni hazard, so dobrodošli in bodo prispevali pri zmanjševanju prekomerne nagnjenosti k tveganju, ukrepi, ki ga spodbujajo, pa vodijo v še bolj ekscesno tveganje in se jim je treba izogibati. Bistvo tega razmisleka je, da mora tisti, ki prevzame tveganje, tega tudi nositi. Če pa prevzame tveganje na tuje stroške, je to za gospodarstvo pogubno. Če in dokler imamo sistem, ki je utemljen na pravici do zasebne lastnine, mora ta poleg upravičenj nosilcem nalagati tudi odgovornost. Biti odgovoren za nekaj, kar je pod tvojo oblastjo in pod tvojim nadzorom, ni kazen, ni zapor, tepež ali globa, ampak sestavni del izvrševanja lastninske pravivce.

Barbara Rajgelj

Članek je bil napisan leta 2012, ko je bil v nekoliko spremenjeni verziji objavljen v Mladininih Alternativah.

Avtorstvo: zavodopen

Leave A Reply:

(optional field)

No comments yet.