O ČEM BOMO ODLOČALI, KO BOMO ODLOČALI O ČLOVEKOVIH PRAVICAH?

O ČEM BOMO ODLOČALI, KO BOMO ODLOČALI O ČLOVEKOVIH PRAVICAH?

Ureditev istospolnih partnerstev – luknjičavost pri registriranih in bela lista pri neregistriranih

Pred približno pol leta smo s kolegi pravniki izvedli analizo slovenske zakonodaje, s katero smo ugotovili, da obstaja vsaj 70 zakonov, ki neenako obravnavajo istospolna partnerstva in starševstvo. Razmerje moškega in ženske ter staršev in otrok ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz leta 1976, razmerje istospolnih partnerjev pa Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti iz leta 2005. Žal ti dve ureditvi še zdaleč nista primerljivi. Moški in ženska v partnerstvu uživata celovito pravno zaščito države in to ne glede na formalno sklenjenost njune zveze: od sredine 70-tih tako poročeni kot neporočeni pari uživajo enake pravice. Pri istospolnih partnerjih je položaj drugačen: pravice in dolžnosti gredo samo registriranim parom; ker je teh zgolj okrog 100, neregistriranih pa več tisoč, večina istospolnih parov živi v pravnem vakuumu. Z eno samo izjemo: ustavno sodišče je leta 2013 partnerki po smrti neregistrirane partnerke priznalo enako pravico do dedovanja, kot jo imajo ostali pari. Za tistih 100 registriranih je ureditev nekoliko boljša, a še vedno zelo luknjičava: nekatere pravice in dolžnosti obstajajo (npr. vdovska pokojnina, preživljanje partnerja, dedovanje), druge ne (npr. zdravstveno zavarovanje po partnerju, bolniški dopust zaradi bolezni partnerja, itd.). Zdi se, da se večina ljudi strinja s tem, da je takšno razlikovanje partnerstev neupravičeno. Tiste, ki so proti razširitvi poroke na istospolne pare, moti zlasti možnost istospolnega para kandidirati za posvojitev otroka ter pravica skleniti zvezo z istim imenom, kot jo lahko sklenejo pari različnega spola. V zvezi s tema strahovoma velja pojasniti nekaj stvari.

Posvojitev nikoli ne posega v otrokovo pravico do biološkega očeta in mame

Dostop do posvojitve istospolnih parov ne bo povzročil trganja vezi med biološkimi starši in otroki, nikomur ne bo vzel očeta in mame in nikomur spremenil spola. Še vedno bo mati ženska, ki otroka rodi, oče pa materin mož oziroma moški, ki otroka prizna kot svojega. Posvojitev je institut, s katerim država otrokom zagotavlja varstvo in vzgojo izključno takrat, ko biološki starši niso znani, niso živi ali so privolili v posvojitev. Posvojitev nikoli ne posega v otrokovo “pravico do očeta in mame”, saj pride v poštev zgolj, ko zaradi takšnih ali drugačnih razlogov bioloških staršev (dejansko ali funkcionalno) ni.

V praksi poznamo dve vrsti posvojitve. Prva, enostavnejša oblika, je enostranska posvojitev, pri kateri partner posvoji biološkega otroka partnerja. To je mogoče le, če ta otrok nima enega od bioloških staršev, ker je ta umrl, je neznan ali soglaša s posvojitvijo. Po našem pravu namreč noben otrok ne more imeti hkrati treh staršev. V teh primerih otrok že živi v svoji družini in se zanj dejansko nič ne spreminja, saj partner biološkega starša zgolj vzpostavi pravno vez z otrokom. Zato to vrsto posvojitve imenujemo enostavna posvojitev. Takšna posvojitev je mogoča tudi v istospolnih partnerstvih. V zadnjih petih letih imamo Sloveniji več deset enostranskih posvojitev, kjer je partnerka posvojila biološkega otroka svoje partnerke.

Druga je posvojitev otroka brez staršev, ki je dolgotrajen in zapleten postopek, v katerem se otroku, ki nima staršev ali ti zanj ne morejo skrbeti, išče najbolj primerne posvojitelje. Otroka brez staršev po slovenskem pravu lahko posvojita zakonca, torej moški in ženska v zakonski zvezi, lahko pa ga posvoji tudi samska oseba. Trenutno istospolni par skupaj ne more posvojiti otroka, lahko pa ga posvoji eden od partnerjev sam. V praksi je sicer več primerov, ko otroka posvoji poročen heteroseksualni par, a nikakor ni izključeno, da bi bila lahko za določenega otroka najboljša rešitev samska oseba. Pri tem je seveda nepomembno, kakšne spolne usmerjenosti je ta oseba. Takšno stališče je že leta 2008 potrdilo strasbourško sodišče v francoskem primeru E.B. proti Franciji. Trenutno je na centrih za socialno delo več kot 500 vlog za posvojitev. V letu 2014 je bilo posvojitev otrok brez staršev 13. Otrok, za katere centri za socialno delo iščejo posvojitelje, je torej malo, saj za večino skrbijo sorodniki, tete, strici, dedki in babice, ko gre za začasno nezmožnost bioloških staršev skrbeti za otroke, pa tudi rejniki in rejnice.

Neustavnost oviranja dostopa do posvojitve istospolnim parom

Da istospolna partnerja ne moreta skupaj posvojiti otroka nasprotuje ustavnemu načelu enakosti pred zakonom ter načelu najboljše koristi otroka, ki je edino merilo pri presoji, kateri kandidati za posvojitev lahko zagotovijo najbolj varno in ljubeče okolje za otroka. Zelo mogoče si je zamisliti primer, ko bi bilo za otroka najbolje, da je posvojen v istospolno družino, npr. zaradi poprejšnjih vezi s posvojiteljema, zaradi sorodstva, zaradi izkušnje življenja v istospolnem partnerstvu ali kakšne druge okoliščine. Temu otroku vnaprejšnja zakonska izključitev možnosti biti posvojen s strani teh dveh oseb odreka tisto, kar je zanj najbolje. V Sloveniji v tem hipu otroka brez staršev lahko posvoji posameznik sam ali zakonca skupaj, istospolna partnerja pa ne. Lahko pa istospolni partner posvoji partnerjevega otroka. Nenavadno je torej, da siroto brez staršev lahko (pod pogojem, da je to za otroka najboljša rešitev) posvoji en partner sam, dve osebi istega spola skupaj pa ne, čeprav z otrokom živita. Enako nenavadno je tudi, da sirote brez staršev partnerja istega spola ne moreta posvojiti, četudi imata že enega ali več svojih otrok. Neustavnost ureditve, ki omogoča, da otroka posvoji ena oseba, istospolna partnerja pa ga skupaj ne moreta, je januarja letos potrdilo tudi avstrijsko ustavno sodišče.

Enaka vsebina v enaki obliki

Za pravni red velja, da ima ista vsebina isto ime. Primerov, ko bi skupek istih pravic in dolžnosti zgolj zaradi tradicije, strahov ali vztrajanju na simbolni razliki imenovali različno, v pravu ni. Kar zgleda kot partnerstvo, čuti kot partnerstvo, žalosti kot partnerstvo, skrbi kot partnerstvo, osrečuje kot partnerstvo, zna biti, da enostavno je partnerstvo. In kjer ni razlik v vsebini, ni potreb po različni obliki.

Referendum kot temeljna človekova nadpravica

Da bomo 20. decembra o zgornjih vprašanjih prisiljeni odločati, je posledica ozkega razumevanja zadnje spremembe ustave, za katero smo bili vsi prepričani, da je v odločanje o človekovih pravicah prinesla potrebne omejitve, v resnici pa je pravico do referenduma o človekovih pravicah razširila preko doslej znanih meja. Določbo, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic, je ustavno sodišče razumelo v smislu, da je referendum prepovedan zgolj o tistih protiustavnostih, ki jih je samo v preteklosti že ugotovilo. Torej, prepovedan bi bil referendum o zakonu, ki bi odpravil neenako obravnavo istospolnih parov pri dedovanju, ker je o njem že presodilo. Ker pa sedanji zakon odpravlja protiustavnosti v ostalih 70 zakonih, pa je referendum o njem dopusten. S tem pravica do referenduma postaja pravica, nadrejena vsem ostalim, katere dopustnost ustavno sodišče ne tehta z ostalimi človekovimi pravicami, ampak samo tehnično preveri, ali gre za referendum o zakonu, ki odpravlja v preteklosti ugotovljeno protiustavnost.

Pravo kot formaldehid za ohranjanje oblasti

Medtem ko ustavno sodišče ljudstvu na široko odpira vrata odločanja o pravicah soljudi, mu odreka odločanje o skupnih zadevah in nadzoru oblasti, kar je temeljni namen referenduma. Medtem ko se mu sproščanje sovraštva in abotne izmišljotine na račun dostojanstva soljudi ne zdijo problematične, se mu ljudstvo pred tremi leti očitno ni zdelo dovolj razumno, da bi znalo odločiti o upravljanju skupnega. Ob prepovedi referendumov o zakonih o SDH in slabi banki je brez dodatnih študij ali razmisleka verjelo na besedo državnemu zboru, da bi zavrnitev teh zakonov na referendumih ogrozila učinkovito delovanje pravne in socialne države. Podobno je ta teden potrdilo prepoved referenduma o zakonu, ki veča pristojnosti vojske na mejah, češ da je to v danih razmerah nujno potrebno. Očitno ljudstvo pri nas zna nadzorovati kromosome soljudi, državnih milijard in orožja pa ne.

Barbara Rajgelj
Prispevek je bil v spremenjeni verziji pod naslovom “Oblast ima ljudstvo” objavljen v časniku Večer, 16.12.2015.

Avtorstvo: open

Leave A Reply:

(optional field)

No comments yet.