Cafe Open

o izkusnji imenovani open

O pomenu fizičnega prostora za vidnost ideje

Cafe Open se je kot jasno opredeljen gejem in lezbijkam prijazen lokal odprl zato, ker je bilo pred tem v Ljubljani druženje istospolno usmerjenih omejeno predvsem na nočno življenje, na znamenite nedeljske večere v K4 ter na Kluba Monokel in Tiffany na Metelkovi, dnevno druženje pa se je razvilo v nekaterih lokalih, ki se v tem smislu večinoma niso izrecno opredelili niti niso ponujali programskih vsebin, ki bi bile povezane z vprašanji spola, spolne usmerjenosti in spolne identitete. Po 20 letih gejevskega in lezbičnega gibanja se je zdelo, da je čas za dnevno svetlobo. Cafe Open nikoli ni želel biti izključujoč, želel pa je obrniti domnevo, da je vsakdo, ki vstopi v katerikoli prostor, heteroseksualen. Želel je preseči pomen spolne usmerjenosti, a v kulturi, ki temelji na domnevi heterosekualnosti, je to mogoče le, če se najprej opredeliš kot odstop od norme, kot drugi, in šele nato poskusiš preseči pomen razlike. Če želiš razliko izničiti, mora najprej postati vidna, saj sicer obstaja samo hegemonska navzočnost domneve, tisto, kar je od nje ločeno, pa ne. Čeprav se je zdelo, da je opredeljevanje nevarno, je bilo jasno, da neopredeljevanje pomeni nadaljevanje nevidnosti. Samo v prvih mesecih po odprtju so otroci iz soseščine s kolesi drveli mimo pločnika lokala in ga opazovali kot v živalskem vrtu in bolj ali manj v zadregi kričali besede, ki so jih za poimenovanje gejev in lezbijk slišali iz vicev, v šoli ali na televiziji. Zelo hitro je osebna okoliščina postala tako nepomembna, da se zanjo ni bilo več vredno zmeniti.

Spolna usmerjenost ima v primerjavi s številnimi drugimi osebnimi okoliščinami ne-srečo, da ni navzen vidna. Zato jo je lahko skrivati do onemoglosti, tako zasebno kot javno. Medtem ko barvo kože, raso, hendikep, starost, jezik in spol težko prikrijemo, se spolno usmerjenost kaj hitro lahko potisne za štiri stene in za njimi tudi ostane. In prav zato so fizični prostori za obstoj in vidnost raznolikosti tako zelo pomembni.

O težavnosti biti gostinski lokal s sporočilom

Med fizičnimi prostori je prav gostinski lokal eden najbolj odprtih, dostopnih in demokratičnih javnih prostorov, bolj kot knjižnice, kinodvorane, galerije, kulturni domovi in univerzitetne predavalnice. Za obisk ni potrebna vstopnina, članarina, izobrazba, predzananje ali kvalificiranost katerekoli vrste. Vanj se lahko (namenoma) vstopi tudi po pomoti. Vsebina, ki nagovarja v gostinskem lokalu, se dotakne tudi tistih, ki le redko zahajajo v javne prostore mišljenja, žal pa v slovenskih gostinskih lokalih vsebina nagovarja le redko. Takšno izvotleno dojemanje barske kulture gojijo tudi oblasti, saj niti država niti lokalne skupnosti ne spodbujajo razvoja kulturne in programske ponudbe v njih. Ker je ta prepuščena tržnim zakonitostim, se vanjo le redko vključujejo posamezniki in posameznice, ki bi želeli javne prostore odpirati družbeno angažiranemu delovanju, vzpostavljati varne prostore za marginalne skupine ter povečevati vidnosti skritih identitet. Za tovrstno delovanje so prostori etablirane kulture in vednosti veliko bolj udobni in manj naporni, hkrati pa je za izvajanje vsebin zanje laže pridobiti javna finančna sredstva. Gostinska dejavnost je precej regulirana, nad njo kot damoklejev meč bedijo številne inšpekcije in drugi prekrškovni organi. Državni organi pri poslovanju ne dovoljujejo ali oproščajo napak, so zelo redko pripravljeni razumeti kontekst delovanja, vse to pa je v času, ko se vsaki obliki sodelovanja in razumevanja lahko očita tudi koruptivnost, politično boterstvo ali nedopustno lobiranje, do določene mere tudi razumljivo.

Cafe Open je v petih letih delovanja pripravil več 200 brezplačnih dogodkov; 50 predavanj, okroglih miz in pogovorov, 40 literarnih večerov, 50 otvoritev likovnih razstav, 30 koncertov ter številne druge dogodke. Kot hibrid med gostinskim lokalom in družbeno angažiranim prostorom je bil v stalnem iskanju ravnotežja. Čeprav je bil organiziran kot gospodarska družba, mu ni šlo za dobiček. Iskal je ravnotežje med komercializacijo, ki zagotavlja večjo obiskanost, a manj smisla, in vsebinsko težo, ki dodaja vrednost, a jo prinaša manjšemu številu ljudi. Zato je bil preveč prozaičen za podporo institucij s področja kulture in preveč kultiviran, da bi ga zanimalo sponzorstvo alkoholne industrije in da bi on zanimal alkoholno industrijo. V petih letih delovanja je prejel okrog 15.000 EUR javnih sredstev za izvedbo programa, zlasti za varovana druženja istospolnih družin in izvedbo predavanj Odprto o družbenih problemih. Iskal je ravnotežje med identiteto in odprtostjo: želel je biti varen prostor za geje in lezbijke, kjer se ne preizprašujeta ne spol ne spolna usmerjenost, a hkrati odprt in pretočen, saj je prostor, ki ni odprt, brez velike škode lahko tudi zaprt. Vsa ta ravnovesja je našel včasih bolj, včasih manj uspešno, a nikoli dokončno.

O »subvencionirani« Sloveniji

Ljubljana je v zadnjih letih posejana z gostinskimi lokali, pri čemer je delovanje večine podprto z različnimi legalnimi ali nelegalnimi mehanizmi, zaradi katerih je konkurenca izkrivljena, potrošniki pa teh mehanizmov zaradi neinformiranosti , pa tudi zaradi lastne komoditete zaenkrat še ne vgrajujejo v svoje izbire. Medtem ko se relativno majhne napake pri poslovanju lahko hitro kaznujejo, pa nesankcionirane ostajajo nekatere velike sistemske nepravilnosti.

Temeljna in vseprisotna nelojalna in protizakonita praksa, ki že dolga leta vlada slovenskemu gostinstvu, je prikrojevanje prihodkov, z namenom nižjega plačila davkov. Namesto, da bi si nosilci gostinske dejavnosti in njihova združenja prizadevala za znižanje davka na dodano vrednost iz 20 na 8,5 %, si ga na nizko stopnjo ukrojijo z blagajnami, ki omogočajo brisanje realnih vrednosti na računih, ki vplivajo na zmanjšanje davčne obremenitve zavezanca. Skrajni čas je, da država na vseh področjih uvede sistem, ki pred nikogar ne bo postavljal dileme, ali zaradi želje po ohranitvi delovanja v povezavi z nelojalno konkurenco sodelovati v nelegalnih praksah ali ne. Država, ki ne preprečuje nelegalnih praks nekaterih, vse ostale konkurente posredno sili v nezakonito poslovanje.

Druga ovira svobodni in pošteni konkurenci na gostinskem trgu so restavracije, bari in klubi, katerih primarni namen ni opravljanje gostinske dejavnosti, ampak pranje denarja. Zato ni nenavadno, da kriminalne združbe, ki se ukvarjajo s prepovedanimi posli, posedujejo tudi gostinske lokale, bolj nenavadno pa je, da z njimi sodelujejo tudi mestne oblasti, ki jim dajejo v najem ali v prodajo nepremičnine za opravljanje dejavnosti. Umazanemu denarju je prav v gostinski dejavnosti relativno lahko pripisati zakonit izvor: ker sta hrana in pijača potrošni dobrini, organi pregona težko dokažejo, da je visoka prodaja fiktivna in namenjena zgolj pranju denarja. Vsekakor pa takšna odstopanja vplivajo na delovanje trga, saj ga umetno napihujejo in dvigujejo višino stroškov, na primer najemnin.

Tretja značilnost slovenskega pristopa k razvoju mest je megalomanskot in vsenavzočnost občinskih oblasti, ki se le stežka uprejo prekomernim intervencijam na področje produkcije vsebin. Namesto, da bi mestne oblasti nudile finančno in tehnično podporo, ob kateri bi civilna družba lahko sama oblikovala vsebine, preko svojih javnih zavodov vsebine tudi same producirajo. Ob takšnem pristopu se izničuje polje svobodne iniciative, saj je zasebno zreducirano na komercialno, neprofitna sfera pa je bodisi v domeni oblasti ali v domeni nevladnih organizacij, ki so večinoma ozko specializirane in se ukvarjajo z izvedbo posameznih dogodkov, projektov in programov, le redko pa z odpiranjem in ohranjanjem javnih prostorov.

Nenazadnje, slovensko gostinstvo »subvencionira« izkoriščana delovna sila. Od neplačanih južno- in vzhodnoevropskih ter azijskih delavcev in delavk, ki suženjskih razmerjih in razmerah delajo za stanovanje in hrano, do študentov in navideznih samostojnih podjetnikov, katerih razmerja so po vsebini delovna razmerja, formalno pa so angažirani v fleksibilnih oblikah dela. Slednjemu se ni mogel izogniti niti Cafe Open.

O težavnosti biti gejem in lezbijkam prijazen

Čeprav zadnje dve leti večjih težav s homofobijo v lokalu ni bilo več, sta ga vsaj v začetnih letih precej zaznamovala nestrpnost in nasilje. V prvem letu po odprtju so bili tako sodelavci in sodelavke kot tudi gosti in gostje lokala pogosto tarča verbalnih napadov, vrhunec nestrpnosti pa je lokal doživel s štirimi homofobnimi napadi, ki so se vsako leto zgodili v tednu parade ponosa. Najbolj nasilen se je zgodil junija 2009, ko je skupina sedmih ali osmih v črno oblečenih in zamaskiranih fantov z gorečimi baklami in kamenjem napadla obiskovalce in obiskovalke literarnega večera. V času napada je bilo v lokalu in na njegovem vrtu približno šestdeset ljudi. Policija je tri napadalce našla in sprožila kazenski postopek, ki se je pravnomočno končal julija 2011, pri čemer sta bila dva storilcaa obsojena na sedem, en pa na pet mesecev zapora, odločitev pa predstavlja eno redkih obsodilnih sodb za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja oziroma nestrpnosti v slovenski sodni praksi. Drugič je bil tarča napadov v tednu parade ponosa junija 2010, ko so napadalci ob obletnici prvega napada lokal popisali z grafiti »Smrt pedrom!« in »Buška je buška peder«, naslednje leto so razbili okno in lani pografitirali sosednjo stavbo s homofobnim sporočilom »Parada gnusa«. Medtem ko je bila ob prvem napadu reakcija večinskega dela politike enoznačna in je nedvoumno obsodila nasilje, je bilo ob vse ostalih s strani konservativnih političnih strank zaslediti njegovo relativizacijo. Tako je predsednik SDS Janez Janša leta 2010 namesto jasne obsodbe nasilja dejal, da je ob obsojanju raznih nestrpnih pojavov treba imeti iste vatle za vse, in pri tem navedel primer nestrpnih grafitov na slovenskih cerkvah, ki jih nihče ne obsodi. Tovrsten obrat pri obsojanju nasilja je skrb zbujajoč, saj kaže na poskus dela politične elite, da bi s primerjavo in kazanjem na druge oblike nestrpnosti implementirala in normalizirala vstop nasilnih in diskriminatornih praks v vsakdanje življenje.

Homofobija pa se ne kaže zgolj v fizičnem in verbalnem nasilju, ampak se lahko skriva tudi za navidez nevtralnimi dejanji in odločitvami, pri čemer jo je v teh primerih izjemno težko dokazati. Največ tovrstnih dvomov se je porodilo v stikih s prebivalci v soseščini in policijo, nekaj pa tudi z obiskovalci lokala. Medtem ko eksplicitne oblike homofobnega nasilja ne puščajo dvoma o svoji naravi in namenu, pa prikrita homofobija pušča odprt prostor za interpretacijo navidezno nevtralnih odločitev in delovanja posameznikov in oblasti, s čimer so prizadevanja za odpravo težav, ki izvirajo iz njih, zelo otežena. Poenostavljeno, vsakdo ima pravico do dnevnega in nočnega počitka in miru in ga večerno govorjenje gejev in lezbijk lahko moti, nikoli pa ne bomo vedeli, ali bi ga to isto govorjenje motilo, če njegovih zaznav ne bi determiniralo poznavanje spolne identitete ali usmerjenosti govorečih. Zato se je v odsotnosti nasprotnega dokaza nujno postaviti na izhodišče, da negativnih reakcij na svoje delovanje ne pripisujemo homofobiji. Nasprotno stališče hromi in vzpostavlja paranoidno stanje.

O prihodnosti odprtih prostorov

Cafe Open se je zaprl, ker je bila lokacija na ljubljanskih Prulah zaradi ujetosti v stanovanjsko sosesko premajhna in utesnjujoča. Poleg tega je s 1. januarjem začel veljati nov odlok Mestne občine Ljubljana o obratovalnih časih gostinskih lokalov, po katerem so ti v tem delu mesta lahko odprti le do 23. ure, medtem ko lokali na sosednji ulici dvajset mestrov stran lahko poslujejo dve uri dlje. Dve uri je nič časa v življenju običajnega človeka in ogromno časa v poslovanju običajnega lokala. A pravilo je pravilo, seveda pa je prav Open dokaz, kako ima vsako pravilo lahko učinek na življenje ljudi in skupnosti. Vse to vedenje v človeka vnese dvom o tem, ali je njegovo početje smisleno, ali imajo njegova prizadevanja učinke in zlasti, če vse to še zmore. Ali kot mi je po napadu s kamenjem in gorečimi baklami po telefonu rekel oče: »Nihče ne živi 500 let, da bi jih lahko 100 porabil za druge.« A ker smo vedno hkrati sami tudi ta drugi, so vsa leta, ki jih domnevno porabimo za druge, leta ki jih porabimo zase. Zato je prihodnost odprtih prostorov odprta, tudi zato ker se z nami nič ne zapre za vedno, zapre se naš način, odprejo pa se številni drugi.

***

Ta zapis je bil objavljen v posebni izdaji Mladine – Alternative aprila 2013, nastal pa je kot refleksija ob zaprtju lokala.

Leave A Reply:

(optional field)

No comments yet.