Prejšnji teden je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Semenya proti Švici odločil, da je bila pritožnici kršena pravica do poštenega sojenja. Zadeva se je nanašala na atletinjo, tekačico na srednje proge, ki se je pritožila zaradi nekaterih predpisov Mednarodnega združenja atletskih zvez (IAAF – zdaj World Athletics), ki je od nje kot pogoj za sodelovanje na mednarodnih tekmovanjih v ženski kategoriji, zahtevalo hormonsko terapijo za zmanjšanje naravne ravni testosterona. Ker je terapijo zavrnila, ni mogla več sodelovati na mednarodnih tekmovanjih. Zoper to odločitev je vložila tožbo na na Športno arbitražno razsodišče (CAS) s sedežem v Švici, zoper to pa še na švicarsko zvezno vrhovno sodišče.
ESČP je ugotovilo, da je pritožba glede pravice do spoštovanja zasebnega življenja (8. člen EKČP), pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKŠP) in prepoved diskriminacije (14. člen EKČP) nedopustna, saj v zvezi s temi vidiki pritožbe v primeru gospe Semenyje ne obstaja pristojnost Švice.
Ker so organi odločanja v športu avtonomni in imajo svoja odločevalska telesa kot je arbitražno razsodišče CAS, je atletinja pred švicarskimi nacionalnimi sodišči neugodno arbitražno odločbo lahko izpodbijala le zaradi “neskladnosti z javnim redom”.
ESČP je ugotovilo, da je Švica kršila “pritožničino pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP, ki v njenem primeru zahteva še posebej temeljito preučitev zaradi treh razlogov: (1) obvezna in izključna pristojnost arbitražnega razsodišča (CAS) ji ni bila naložena z zakonom, temveč s strani športnega organa; (2) spor se je nanašal na eno ali več “državljanskih” pravic; in (3) te pravice so v nacionalnem pravu ustrezale temeljnim pravicam.”
S takšno odločitvijo je ESČP preko pravice do poštenega sojenja v presojo vključilo tudi druge človekove pravice in svoboščine oziroma jim je tudi v njenem primeru dalo posebno veljavo.
Več o sodbi tukaj.