OB UGOTOVITVI NEUSTAVNOSTI IZKLJUČITVE PRAVICE DO DELAVSKEGA DIREKTORJA V BANKAH

OB UGOTOVITVI NEUSTAVNOSTI IZKLJUČITVE PRAVICE DO DELAVSKEGA DIREKTORJA V BANKAH

Open pozdravlja odločitev št. U-I-186/21 z dne 18.12.2024 Ustavnega sodišča, ki ugotavlja, da je v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS ureditev, po kateri delavci v bankah (drugače kot delavci v drugih dejavnostih) nimajo pravice do delavskega direktorja. Zato je razveljavilo šesti odstavek 36. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 92/21), ki se je glasil:

»Za banko se z namenom zagotovitve učinkovitega, varnega in preglednega upravljanja s tveganji bank ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju, glede imenovanja predstavnikov delavcev v organe vodenja banke.«

Ustavno sodišče je že leta 2019 v istovrstni odločbi št. U-I-55/16-19 in U-I-196/16-15 z dne 13.6.2019 odločilo o neustavnosti različne ureditve delavskega soupravljanja v organih upravljanja bank. Na podlagi drugega odstavka 14. člena Ustave, ki zagotavlja splošno enakost pred zakonom, je ugotovilo da »zakonodajalec ni utemeljil razumnega razloga za izključitev predstavnikov delavcev v organih upravljanja v bankah, ki bi bil stvarno povezan s predmetom urejanja, torej z opravljanjem dejavnosti bančništva«. Sodišče je že v tej odločbi dalo vedeti, da zakonodajalec mora navesti jasno argumentacijo, kaj so razlogi za različno obravnavo delavskih predstavnikov v bankah v primerjavi z drugimi dejavnostmi, pri tem pa je v odločbi ves čas govorilo o predstavnikih delavcev v »organih upravljanja v bankah«, kar pomeni tako v organih nadzora (v dvotirnem sistemu upravljanja, ki je v praksi najpogostejši, je to nadzorni svet) kot tudi v organih vodenja (praviloma je to uprava).

Leta 2021 je zakonodajalec ustavno odločitev implementiral v nov Zakon o bančništvu (UL RS, št. 92/21, v nad. ZBan-3), in sicer na polovičen način: delavske predstavnike je omogočil v nadzornih svetih bank, delavskih direktorjev v upravah bank pa ne. To je naredil kljub temu, da je, kot rečeno, Ustavno sodišče neustavnost različne obravnave ugotovilo za vse organe upravljanja, poleg tega pa tudi ni ponudil tehtnih stvarnih razlogov za to, da se delavsko predstavništvo obravnava neenako v nadzornih svetih in v upravah.

Zakonodajalec je bil očitno mnenja, da se bodo delavski predstavniki upehali in sprijaznili s polovično ureditvijo ali da se bo Ustavno sodišče pri (morebitni) ponovni presoji ustavnosti zadovoljilo že s tem, da je v izpodbijano določbo zakonodajalec pavšalno zapisal, da se delavcem jemlje pravice do delavskega direktorja »z namenom zagotovitve učinkovitega, varnega in preglednega upravljanja s tveganji bank«. Ker Ustavno sodišče razloge za neenako obravnavo vedno preverja vsebinsko, je tehtalo tudi dodatne argumente vlade in državnega zbora, ki pa ga niso prepričali v to, da banke za svoje stabilno poslovanje potrebujejo izključitev delavcev iz soupravljanja.

Ob polnem zavedanju, da pravice delavcev do soupravljanja v podjetjih ne zagotavljajo nujno »učinkovitega, varnega in preglednega« poslovanja, zlasti pa ne zagotavljajo poslovanja gospodarskih subjektov, ki bi bilo etično, v javnem interesu in v korist prihodnih generacij (poslovanje v popolnem nasprotju s temi zahtevami že desetletja spremljamo pri sodelovanju delavcev v organih državnega podjetja Slovenske železnice d.d.), pa ni nobenega dvoma, da delavsko soupravljanje predstavlja civilizacijsko pridobitev, ki širi demokracijo iz sfere politike v sfero ekonomije, zato ga je treba ob enakih pogojih zagotoviti vsem delavcem v državi.

Hkrati opozarjamo, da je dolgoletna saga z zakonskim urejanjem oz. izključevanjem delavskega soupravljanja iz organov upravljanja bank simptom delovanja slovenskega in globalnega političnega razreda, ki brez nadzora državljanov sprejema odločitve, ki koristijo kapitalu na škodo ljudi. Pri nas je nadzor nad delovanjem oblasti še toliko bolj zahteven, ker gre za majhno državo, kjer je prepletenost oblasti, kapitala, agencij za odnose z javnostmi, velikih odvetniških družb in nekaterih državnih institucij zelo velika, transparentnost postopkov sprejemanja odločitev pa zelo majhna. Velika ovira za nadzor nad delovanjem oblasti tako za novinarje kot ostalo civilno družbo predstavlja neobstoj zapisnikov vlade, zaradi katerih ni jasno, kdo so zagovorniki posameznih rešitev in v čigavem imenu jih zagovarjajo. Tudi zato je treba izreči vse spoštovanje in zahvalo tistim, ki si na posameznih področjih brez sojev medijskih luči prizadevajo za demokratično in pravno državo. V tem primeru so to predstavniki sindikata in sveta delavcev banke NLB d.d. in odvetnica mag. Gordana Vran.

***

Celotno izjava je objavljena tudi v pdf obliki:

IZJAVA OB UGOTOVITVI USTAVNEGA SODIŠČA, DA JE ZAKONSKA UREDITEV, KI DELAVCEM V BANKAH JEMLJE PRAVICO DO DELAVSKEGA DIREKTORJA, V NASPROTJU S 14. ČLENOM USTAVE RS 

 

Avtorstvo: open